Psihološki mehurčki

25/03/2023

Moja malenkost danes v Večeru o sodobnem materinstvu. O romantiziranju materinstva, visokih pričakovanjih do mamic, primerjanju mamic med seboj... vabljeni k branju :)

Ob materinskem dnevu s psihologinjo o materinstvu, romantičnih pričakovanjih tega obdobja, primerjanju mam na družbenih omrežjih, strahovih, občutkih krivde in tem, kaj je v obdobju materinstva resnično pomembno.

23/03/2023

Drage Belokranjke!
Se vidimo danes ob 18.00, da skupaj prevetrimo stara, nekoristna prepričanja ter se poučimo 𝐨 𝐬𝐨𝐝𝐨𝐛𝐧𝐢𝐡 𝐯𝐞𝐬̌𝐜̌𝐢𝐧𝐚𝐡 𝐳𝐚 𝐬𝐨𝐨𝐜̌𝐚𝐧𝐣𝐞 𝐬 𝐬𝐨𝐝𝐨𝐛𝐧𝐢𝐦𝐢 𝐢𝐳𝐳𝐢𝐯𝐢 𝐦𝐚𝐭𝐞𝐫𝐢𝐧𝐬𝐭𝐯𝐚!

Pričakujete lahko intenzivno delo na sebi. 🙂
Jaz se že zelo veselim, se vidimo!
Janja

19/11/2022

KO DRUGIM REČEM "NE", SEBI REČEM "JA".

Si oseba, ki bi za druge naredila vse, svoje potrebe in želje pa kar malce zanemarjaš?
Ti je tako zelo pomembno, da se ljudje okoli tebe počutijo dobro in sprejeto, da običajno rečeš "JA", ko bi v resnici rada rekla "NE"?
Te ob poskusu postavljanja meja drugim pogosto žre občutek krivde?
Temu pa sledi premlevanje in samokritika, ker nisi bila iskrena do sebe. A ne?
Če to velja zate, potem te vabim, da narediš prvi korak ven iz tega nekoristnega vzorca in se prijaviš na 3-dnevni brezplačni dogodek: https://bit.ly/tridnevni-dogodek-nisem-samo-mama .
Pričnemo s ponedeljkom.

Janja Javoršek, univ. dipl. psihologinja

16/11/2022

EKSTRA URA V DNEVU ZASE?🤔
Mlade mame si velikokrat dovolijo zgolj tiste hobije, ki neposredno podpirajo njihovo družino. Na primer vrtnarjenje, ker gre hrana neposredno na mizo. Prosti čas samo zanje pa se jim zdi sebičen. Če se že odločijo in gredo npr. tečt, pa občutek krivde narašča z oddaljenostjo od doma in se potem po najkrajši možni poti hitro vrnejo domov🙃. V Spar po "fasngo" za družino - ja, v Tedija za svojo ustvarjalno dušo - ne. Na igrala na Prepihu z otroki - ja, sama s prijateljico na gintonic k Vodnjaku pa že težje. Na bazen z otroki - valda, na masažo zase - pa ka si ti ja nor! Manikira je pa itak že totalen luksuz, ker traja uro in pol!
A s časom zase še kako podpremo tudi družino! Posredno. Z dejavnostmi zgolj za našo dušo namreč pocrkljamo sebe🤩! Ker je človeška potreba tudi imeti v dnevu čas zase! Da se umirimo, uredimo misli, zadihamo! Da smo malce prisotne v trenutku tudi in zdaj, ne pa z mislimi ves čas v načrtovanju in premlevanju. Pa četudi je to "samo" kava na balkonu (pod pogojem, da nas nihče ne zmoti, sicer to ni to🤨). Tako kot odmor potrebuje naše telo, ga potrebuje tudi naš um. Sicer se rado zgodi, da um zahteva čas zase ... ponoči. Potem nas nepredelane misli ponoči zbudijo. In meljemo. In meljemo. In vemo, koliko imamo od take noči🥱.
Čas zase pa nas napolni, da gremo bolj umirjene v preostanek dneva... kar pa ZAGOTOVO OBČUTI TUDI NAŠA DRUŽINA👨‍👩‍👧‍👦!
Draga mama,
si ekstra ura zase v dnevu poiščeš z lahkoto ali s težavo?
Če si težko, katere so ovire?
So ovire večkrat zunanje, npr.: "Težko mi je najti varstvo?"
Če so ovire notranje, katere misli in občutki vas bremzajo, ko si skušate vzeti čas zase?
V kolikor se poistovetiš z zgornjim besedilom, si toplo vabljena na 3-dnevni brezplačni dogodek NISEM SAMO MAMA! https://bit.ly/tridnevni-dogodek-nisem-samo-mama , ki bo potekal znotraj FB skupine z istim imenom https://www.facebook.com/groups/nisemsamomama .
(PS: Pogoj za vstop v skupino so odgovori na vstopna vprašanja).

Janja Javoršek, univ. dipl. psihologinja in psihoterapevtka

15/11/2022

LUŠKAN PERFEKCIONIZEM

"A si kdaj pomislila, da bi se poslužila pomoči čistilke glede na svojo izgorelost?"
"Janja, a veš, da sem to že razmišljala, ampak... Al me je sram, kaj bi si čistilka mislila, ko bi videla kaj nepospravljeno..."
.. tega na psihoterapiji nisem slišala samo enkrat. Luškan mamin perfekcionizem.

Ljudje so običajno ponosni na svoj perfekcionizem.
"Veste, jaz sem pa perfekcioniska", se radi pohvalijo.
Psihologi pa ob tem zastrižemo z ušesi, saj vemo, da so to plodna tla za izgorelost, anksioznost, poporodno depresijo, depresijo, panične napade,...

In moja misija, tako v vlogi psihologinje, kot v vlogi mame je ta, da delim svoje strokovno znanje z vami, drage mame.

Ker VEM, da ne rabi iti tako daleč. Ker je preventiva vselej boljša od kurative.
Bolje, da se prej naučim upravljati s svojimi mislimi, čustvi in s samo seboj, kot da kasneje neravnovesje uravnavam z antidepresivi, anksiolotiki, nolpazo, ... Da se razumemo: Medikamentozna terapija ni nujno slaba. V nekaterih primerih je nujno potrebna in koristna. A običajno se jo uporablja za blaženje posledic, medtem ko s psihoterapijo naslavljamo vzroke.

In če sama vem, kako se tem stvarem streže, če imam izdelan preverjen program, po katerem sem pomagala že kar nekaj mamam, da so se opolnomočile in prijele svoje življenje v svoje vajeti, potem je najmanj, kar lahko brezplačno naredim za vas, da vam stvari razložim iz ptičje perspektive ("the big picture").

Vse, kar morate storiti je, da se prijavite na dogodek, izpolnite vprašalnik, ki vam ga pošljem v petek, si uredite varstvo za otroka med našimi srečanji in se mi seveda pridružite v živo s svinčnikom in papirjem.

Sem povedala, da je psihoterapija DELO na sebi? 😉

Možnost prijave za vse, ki ste pripravljene nekaj narediti zase: https://bit.ly/Spletni-dogodek-nisem-samo-mama

(Nujno obvestilo: Po prijavi prejmete mail. V izogib temu, da bi mail odromal med vsiljeno pošto ali promocije, toplo svetujem, da moj mail [email protected] pred prijavo dodate med svoje kontakte v elektronski pošti.)

13/11/2022

JAZ TO ZMOREM! JAZ BOM TO VSE SAMA!
Je rekla. Tri mesece preden je izgorela. Ali preden se je pojavil prvi panični napad. Ali preden so ji diagnosticirali poporodno depresijo. Dve besedi, ki nam kar nekako ne gresta skupaj.😣
Kdo? Vsaka moja peta klientka. Mlada mama.
Močna, zelo sposobna ženska. Zelo skrbna. Človek, na katerega se lahko zaneseš.
Ko dobi otroka, se večina žensk malce umiri, zabubi v svoj družinski kokon.
Ampak ona se ne ustavi. Ona peče raznovrstno mehko pecivo za neučakane ogledovalce novega družinskega člana. Čisti, glanca stanovanje po enakih standardih kot prej. Še vedno se oglaša na službene klice, ker pač brez njenega znanja sami "ne zmorejo". Pa saj to se ji v resnici zdi kar malo fajn. Svojo službo ima rada in to res ne moreš kar tako presekati.
Ponujeno pomoč bližnje okolice zavrača.
Malo, ker ne zaupa malega bitjeca drugim. Malo, ker je nekje globoko, globoko v sebi enkrat davno naredila zaključek, da mora to vse ona sama. Ker le tako... je prava. Je vredna. Je prava ženska, prava žena, dobra mama, dobra gospodinja.
Vso odgovornost prevzema nase. Prostovoljno.
Dokler? Dokler se ne pojavijo prvi simptomi. Dokler ne začne malce sovražiti dojenčka, ker se je vse skupaj z njim začelo. Dokler je ne začne razžirat krivda, ker tako grozno, grozno razmišlja.
In včasih gre stvar tudi tako daleč, da se življenje začne sukati okoli vprašanj, če so antidepresivi kompatibilni z dojenjem.
Ne rabi biti tako. Ne rabi iti tako daleč.
Obstajajo raznolike oblike pomoči.
Med njimi zelo učinkovita je psihoterapija.
S tem namenom smo tu.
Za točno take primere.
Ker ne rabiš biti za vse sama.
Ker si lahko v življenju dovoliš pomoč in ob tem še vedno ostaneš enako krasna oseba.
______________________________________________________
Ker menim, da je preventiva boljša od kurative (zdravljenja), vabim vse mamice, ki se poistovetite z zgornjim opisom, da se mi pridružite na 3-dnevnem brezplačnem dogodku NISEM SAMO MAMA!
https://bit.ly/tridnevni-dogodek-nisem-samo-mama, ki bo potekal konec novembra v FB skupini z istim imenom: https://www.facebook.com/groups/nisemsamomama
Janja Javoršek, univ. dipl. psihologinja in psihoterapevtka

08/09/2021

"(Neprijetna) čustva niso nevarna. Borba z njimi je."

Dokumentarec vreden ogleda.

Kako avtoritarna vzgoja vpliva na dečke, v kaj se oblikuje osebnost moških, od katerih družba pričakuje, da so neprenehoma močni in neodvisni? Kakšna je povezava med občutkom sramu in nasilnim vedenjem? Zakaj se zdi, da pri moških težko cenimo dobroto in sočutje? Kaj je moškost, kaj se ko...

21/01/2021

Temu jaz rečem profesionalna in spoštljiva poslovna, politična in MEDOSEBNA komunikacija (četudi nasprotujočih si mnenj) voditeljev. In lepa gesta starih predsednikov novemu. Kdor se ne zmore naučiti in uporabljati takšne komunikacije, po mojem mnenju ni primeren za vstop na politični parket.

Former presidents Barack Obama, George W. Bush and Bill Clinton praised the peaceful transfer of power in a joint video that served as an unsubtle rebuke to former president Donald Trump.

07/01/2021

DRUGIM ODPUŠČAMO... ZARADI SEBE.💕

[Naredi nekaj zase]

Odpuščanje je kompleksen proces, za katerega obstaja mnogo različnih definicij. 🧐 Bistvo vseh pa je opuščanje zamere in s tem mnogih negativnih čustev do nekoga, ki te je prizadel. 🤗

Pomembno je poudariti, da odpuščanje ne pomeni pozabiti na boleč dogodek ali upravičiti neprimerno vedenje! 💔 Čeprav nam odpustitev pomaga pri grajenju boljših medosebnih odnosov, ni obvezno, da se z osebo, ki ji odpustiš, popolnoma pobotaš in vrneš v stanje pred dogodkom. 🤝 Ne pozabi, da odpuščaš zaradi sebe, ne za nekoga drugega. Svoje odločitve ti ni treba sporočiti drugi osebi.

Kaj so koristi odpuščanja?
💪 Čustvena moč: odpuščanje je večinoma velik izziv, ki nam izboljša osebnostno prožnost, zaradi česar smo bolje pripravljeni na nove čustvene izzive.
🩺 Izboljšanje zdravja: odpuščanje lahko pripomore k nižjemu krvnemu pritisku, močnejšemu imunskemu sistemu, izboljšanem delovanju srca, zmanjševanju stresa, tesnobe in simptomov depresije.
🌱 Osebnostna rast: posledica odpuščanja je telesno in duševno olajšanje, kar spodbudi doživljanje optimizma, samozavesti, sočutja in upanja.
😄 Zadovoljstvo: posamezniki, ki komu odpustijo, poročajo o višjem zadovoljstvu s sabo, življenjem in medosebnimi odnosi.

Zaupaj nam, kako odpuščanje vpliva nate!

02/01/2021

Duševno stanje mladih se slabša. Po poročanju WHO ima vsak peti otrok v Evropi razvojne, čustvene ali vedenjske motnje. Vsak osmi je duševno bolan. Tale odličen dokumentarec govori o tem, kako pomembno mesto ima IGRA v otrokovem življenju za njegov normalen in optimalen razvoj.

V zadnjih 30 letih se je čas, ki ga otroci v državah Severne Amerike in Evrope preživijo pri igri na prostem, precej skrajšal. Pri britanskih otrocih kar za polovico v primerjavi z njihovimi starši. V ZDA naj bi se otroci vsak dan igrali zunaj le po nekaj minut, pred različnimi zasloni pa mend...

29/12/2020

22/11/2020

Preproste navade, ki pomagajo pri skrbi za duševno zdravje.💛..
Za vse ostalo je tu psihoterapija 🤗 www.psiholosko-svetovanje.com

06/10/2020

Novinarka mi je zastavila vprašanja o morebitnem porastu paničnih napadov v času pandemije. Vabljeni k branju. 😊👇

Pandemija je močno vplivala tudi na generacijo Y ...

24/09/2020

SKRBENJE NI REŠEVANJE PROBLEMOV
Ljudje pogosto to enačimo. In potem se zagozdimo v ure in ure premlevanja, z upanjem, da bomo načrtno ali naključno prišli do rešitve. Včasih nam to celo uspe in s tem se nam potrdi napačno prepričanje, da je ta strategija dobra za nas. “Torej, če sem prejšnjič na s tem, ko me je skrbelo, prišla do rešitve, potem je to prava pot.” Pa ni. Predolgo pozornost namenjamo skrbem, namesto da bi bili bolj prisotni v dejanskem dogajanju v svoji okolici. Tukaj in zdaj. Zraven pa je seveda prisotna še tesnoba.
Nasprotno se reševanja problemov lotimo načrtno. Usmerjeni smo na cilj, na rešitev. Naredimo (najbolje, da si zapišemo) načrt ukrepov in gremo v akcijo. Že res, da se bodo tudi tu pojavljale skrbi, a bomo le te lažje spuščali, ker je reševanje težave oziroma iskanje rešitve že v teku.

Se kdo najde v tem, da enači skrbenje z reševanjem problemov?
Vesela bom vaših odgovorov👇🙏🙃

Če kdo želi, da mu pošljem protokol reševanja težav, mi lahko v ZS napiše svoj mail. :)

22/09/2020

Zakaj me ni strah paničnih napadov?

Tudi jaz sem že doživela panični napad. Bila sem v 8. mesecu nosečnosti in predavala sem v pretesni predavalnic z enim samim oknom. Čeprav je bilo okno ves čas odprto na sicer hladno novembrsko jutro, je kmalu postalo vroče in zatohlo. Kadar zaneseno predavam o meni zanimivi temi, nevede začnem govoriti hitreje. Zatohla predavalnica, hiter govor, noseča … in kar naenkrat mi je začelo primanjkovati zraka. Seveda ne bi bilo nič narobe, če se mi ne bi prikradla misel: “Kaj, če moj dojenček sedaj ne pridobiva dovolj kisika in gre lahko kaj narobe?”
In ta misel me je popolnoma prežela. Začelo mi je primanjkovati sape. Srce mi je pospešeno bilo. Imela sem občutek, da bom omedlela. Odhitela sem v kabinet, nisem vedela, kaj se dogaja, hkrati pa so me ob prestrašenih pogledih sodelavk še oblile solze. Močno sem se prestrašila. Ena izmed sodelavk se je ponudila, da me odpelje k osebni zdravnici. Na poti sem se ob njenih pomirjujočih in spodbudnih besedah pomirila, tako da so bili parametri v zdravstvenem domu pol ure kasneje BP (brez posebnosti).
Šele zvečer sem dojela, da sem doživela panični napad. A se tega dejstva nisem ustrašila. Zakaj? Ker sem ga RAZUMELA. Razumela sem, kaj se je zgodilo na fiziološki ravni:
Situacijo sem zaznala kot ogrožujočo. Zato je začel delovati simpatični živčni sistem. To je isti sistem, ki se zbudi, kadar med nabiranjem gob kar naenkrat zagledaš medveda. Ali če odpreš vhodna vrata in kar naenkrat pred seboj zagledaš punco, v katero si že dolgo zatreskan. Ali pa pomisliš, da je tvoj še nerojen otrok ogrožen. Različne situacije, ista telesna reakcija.
Srce začne hitreje biti, da bi mišice oskrbelo s hrano in kisikom in se bomo tako v stresni situaciji lahko bolje borili ali hitreje zbežali pred nevarnostjo. Posledično dihamo hitreje. Roke postanejo hladne in vlažne, saj so se žile pod površino kože zožile, da ob morebitnih poškodbah ne bi izgubili preveč krvi. To stanje vzdržuje hormon adrenalin. Prebava se upočasni, saj telo oceni, da sedaj ni čas zanjo. In to je to. Ko telo sčasoma oceni, da nevarnosti ni več, se pod vplivom parasimpatičnega živčevja znova samo od sebe pomiri. SAMO OD SEBE. Nič ni potrebno storiti. POČAKAMO. Zaupamo, da bo živčni sistem sam opravil svojo nalogo. Enako kot na cilju po teku. Čakamo, da se srce in dihanje umirita.

Ko pridejo ljudje k meni po paničnih napadih, vedno vprašam, kaj o njih že vedo, kaj so prebrali. In odgovor je bil do sedaj vedno enak. Veliko prebrali, malo izvedeli. Samo še bolj “napsihirani”. Zelo jih je strah, kaj in zakaj se je to zgodilo, zakaj ravno njim, a se bodo napadi še pojavljali. Predvsem pa jih je strah ponovnih paničnih napadov.

Zato najprej začnem z zgornjo razlago. Seveda je to šele začetek dela. A razumevanje, kaj se z nami dogaja, nam lahko prinese kar nekaj olajšanja. In zame je njihov pogost izdih olajšanja … neprecenljiv. ;)

14/09/2020

STE VEDELI, DA miselnemu premlevanju v psihologiji rečemo ruminacije oziroma v angleščini rumination, kar pomeni prežvekovanje? Prežvekovalci, npr. krave, hrano na hitro pojedo, potem pa gredo v varno okolje, kjer se hrana povrne v usta in bolje prežveči.
Podobno pri miselnem premlevanju včasih nek problem v mislih vrtimo in vrtimo in vrtimo in kar ne moremo ven iz tega miselnega toka. To je običajen proces naših možganov, to naši možgani počnejo. A večinoma od tega ni nobene koristi. Pri ljudeh s tesnobo pa je zraven pogosto prisoten močan strah: “Zakaj me je tako pogledal?”, “Zakaj nisem izbral drugih besed?”, “Kaj so si mislili o meni?” ... ipd. Take misli lahko človeka popolnoma prevzamejo.
In zalotimo se lahko, da že eno uro sedimo na kavču s svojimi mislimi. Vrtimo se v nekem miselnem krogu, ki ne pripelje nikamor. Nikamor se nismo premaknili, le čas, ko bi se lahko ukvarjali z bolj koristnimi ali zadovoljujočimi stvarmi, je minil.
Na terapiji je ena od nalog tudi ta, da se s klientom naučiva premlevanje najprej opaziti, nato pa se nanj drugače odzivati. Tako, da svojih misli ne vzamemo tako resno, da jih “ne kupimo”. Da nas misli toliko ne prežamejo. In nato pozornost nežno usmeriti na stvari, odnose oziroma aktivnosti, ki so za nas bolj smiselni in koristni. V skladu z našimi vrednotami.
Vam je poznano takšno premlevanje? Kam vas največkrat zapelje?

13/08/2020

Slikica malce za šalo😉... Sicer pa sporočam, da s ponedeljkom po dopustu ponovno pričnem s terapijami in imam še nekaj mest za nove kliente❤. Prijave na [email protected] oziroma na 040898044. 🌼